Šestdeset let je minilo, ko so se 13. marca 1946 na Starem jašku zbrali vodilni člani Industrijskega društva Rudnik Velenje in sprejeli sklep, da se ustanovi obratna gasilska enota z nalogo, da oživi delo prostovoljne gasilske čete Rudnika Velenje. V takratnem vodstvu, ki so ga sestavljali Rudolf Oštir, Ivan Han,Tone Kurnik, Oto Centrih, Franc Glušič in Franc Štrbenk, je bilo veliko krajanov Pesja in logična posledica je bila, da so za novo lokacijo izbrali kraj Pesje. Tako se je začela zgodovina Gasilskega društva Pesje. V tistem času, ko kraja Pesje in Škale še ni ločilo umetno jezero, sta bila kraja geografsko zelo povezana,. Zato se je  v letih 1948 do 1952 imenovalo Gasilsko društvo Pesje – Škale. Po letu 1952, ko je jezero začelo ločevati kraja in so krajani Škal ustanovili svoje društvo, pa se preimenuje v Gasilsko društvo Pesje.
   Ob ustanovitvi društvo praktično ni imelo ne opreme ne prostorov, zato je ustanovi občni zbor 23.11.1946 potekal v gostilni Melanšek. Dokler niso zgradili svojega gasilskega doma, so sestanki in občni zbori potekali še v gostilni Marn,  pri Ani Glažar in Angeli Glušič, kjer je zorela   družinska gasilska pripadnost, ki je močno prisotna še v današnji generaciji.

Kljub nezavidljivemu položaju društva glede opreme in prostorov je društvo živelo s krajem, pridobivalo nove člane, jih   strokovno izpopolnjevalo, se korak za korakom približevalo uspešno organiziranemu  društvu.  Leta  1948  so na občnem zboru sprejeli sklep  o graditvi gasilskega doma, leto kasneje pričeli z zbiranjem materiala in začeli s  samo izgradnjo. Veliko odrekanj  je bilo potrebnih, da so zgradili dom in ga leta 1960 predali svojemu namenu.

Krajani so darovali les in finančna sredstva, člani opravili nešteto udarniških ur in tako jim je s skupnimi močmi uspeli zgraditi dom, ki so ga predali svojemu namenu leta 1960. Dokončna ureditev notranjih prostorov je bila zaključena leta 1964, a podoba takratnega doma je danes živa le še na zgodovinskih slikah, kajti zaradi pridobivanja premoga je del žalostnega davka uničene Šaleške doline za energetsko blaginjo Slovenije plačalo tudi Gasilsko društvo Pesje.

V obdobju, ko ni bilo kje kaj vzeti ali dobiti, so gasilci Pesja dobili kot nasledniki in dobri prijatelji  prvo opremo iz Industrijske prostovoljne čete Rudnika Velenje.

Pionirji na  tekmovanju leta 1969 z mentorjema Francem Strahovnikom in Francem Glažerjem. Stojijo prve z leve; Franci Stropnik, Ferdo Polak, Drago Glušič, Anton Hriberšek, Slavko Oštir, Franci Vovk, Zdenko Pirnat, Miran Mihelak, Franci Meža
Veterani PGD Pesja iz leta 1973 z osvojenim pokalom..  Stojijo prvi z leve: Stanislav Oštir, Levc Jože, Mesarič Anton – 15 let je vodil tajniške knjige, Franc Zupanc, Ivan Mele, Franc Glušič – ustanovni član, prvi in dolgoletni predsednik društva, Leopold Meh,  čepijo: prvi z leve Martin Žuntar, Karel Glušič in Franci Meža

      

Prvi pomemben mejnik je bilo leto 1952, ko so dobili poleg nekaj cevi tudi staro, a vendar prvo motorno brizgalno Rosenbauer. Takratni člani so bili na to zelo ponosni, saj je bilo to obdobje, ko so bile motorne brizgalne kar precejšna redkost. Ker gasilski dom še ni bil zgrajen, so opremo hranili kar v gospodarske poslopju  pri Melanšku. S prevzemom motorne brizgalne se je strokovna  usposobljenost še povečala in še vnaprej so skrbeli, da so si pridobili kašen kos prepotrebne opreme. Leta 1956 so dobili prvi avtomobil Škoda, ki je sicer bil precej v letih, a vendar so se z njim lahko včasih celo peljali. Avtomobil je imel še lesene sedeže in danes bi bil vreden celo premoženje.

Tudi stara motorna brizgalna je že močno pokašljevala in potrebno se je bilo zamisliti, kako se uspešno upreti večji tragediji. Spet so člani strnili vrste, se odpravili od hiše do hiše in s pomočjo krajanov zbrali sredstva za novo brizgalno Rosenbauer. Slovesni prevzem je bil 1970. leta. Večkrat se je zgodilo, da so motorno brizgalno peljali na prikolici s svojimi avtomobili, ker gasilskega avtomobila niso uspeli prepričati, da bi zagnal motor. Zato so leta 1971 dobili kombi IMV, ki je sicer že bil rabljen, ampak peljali so se vedno, ko je bilo potrebno.

Slovesnost ob starem gasilnem domu.

Leta 1975 so od Premogovnika Velenje dobili orodno vozilo Pionir, v katerega so spravili celotno desetino, motorno brizgalno in še kup gasilske opreme. Z udarniškim uram so ga preuredili, na novo zličili in lepo pobarvali. Spet so bili ponosni, da imajo boljše vozilo, kot so ga imeli prej.
   Pomembna letnica je leto 1978. Takrat so prvič v zgodovini društva dobili popolnoma novo vozilo – gasilsko avtocisterno TAM 110 T10 s 5000 litriprepotrebne vode za slučaj požarne intervencije. To je bil zares pravi praznik ob prevzemu, saj jih sedaj ni več skrbelo, a se bodo na požar pripeljali z gasilskim avtomobilom ali pa, kakor kdo ve in zna.
   Orodno vozilo Pionir je krepko zajedel zob časa in ni več služil svojemu prvotnemu namenu. S pomočjo Krajevne skupnosti Pesje in seveda prispevkov krajanov in lastnimi prispevki so leta 1985 nabavili orodno vozilo TAM T 80, ki je bilo v tistem času  res pravo orodno vozilo. To vozilo imajo še danes v garaži v brezhibnem voznem stanju, ampak glede na današnji čas zastarelo, je pa potrebna nujna zamenjava za sodobnejši avtomobil, ki je kos sedanjim zahtevam.
   V letu 1985 so dobili še kombi Zastava  850 za prevoz  članstva in tako so ob 40 – letnici društva prevzeli kar dva nova avtomobila.
   Žal se tehnika požarov in predvsem zahtevnost na nove gorljive snovi tako hitro spreminja, da je v gasilstvu 10 let doba, ko je potrebno nujno nabaviti novo opremo, da so lahko kos novim nevarnostim. S pomočjo Mestne občine Velenje, prispevkom krajanov, simpatizerji društva in ogromno lastnega dela so v letu 1997 prevzeli kombinirano gasilsko vozilo GV 16/25 na šasiji Iveco 120 E23 s 4000 litri vode.

Sprejem gasilske avtocisterne IVECO 120 E23, decembra 1996 z županom Srečkom Mehom, podžupanom Bojanom Kontičem in vodstvom GZ Velenje in članstvom PGD Pesje.
Obvezni krst novega avtomobila z županom.

Prevzem in predaja ključa šoferju gasilskega kombija Renault Master.

Zaradi tehnične zastarelosti avtomobila in novih zakonov so morali resno razmisliti o nabavi novega vozila za prevoz članstva, še posebno mladine. Tako so leta 2002 slovesno prevzeli nov gasilski kombi Renault Master za prevoz moštva.  Finančna sredstva smo si zagotovili s pomočjo krajanov, Krajevne skupnosti Pesje, z organizacijo prireditev in lastnimi sredstvi.

Stari gasilki dom je bil zaradi izkoriščanja premoga neprimeren za delovanje gasilcev, zato so zgradili nadomestni dom  na lokaciji, kjer stoji sedaj. Novi dom je res lepši in sodobnejši, a srca gasilcev so bil navezana na staro lokacijo.

Vozni park PGD Pesje 2006.

V letu 1987 je bil novi dom uradno prevzet, a ga je kljub mladim letom že načel zob časa, svoje pa so naredile tudi posledice posedanja zaradi izkopavanja premoga v starem delu Pesja. V najslabšem stanju je bila streha, zato so s pomočjo Mestne občine Velenje in KS Pesje kot tudi s svojim prispevki v letu 2002 na novo prekrili streho. Dotrajana so bila garažna vrata, tako so  v tem letu zamenjali stara, dotrajana in preozka vrata z dvižnimi vrati, s tem pa omogočili varen izvoz gasilski cisterni. Kasneje so vrata opremili še z mehanizmom na električni pogon. V naslednjem letu pa so prišla na vrsto še vrata v malo garažo.

Za razpoznavnost društva je potrebno imeti tudi simbole, ki družijo člane in jih le ti ponosno nosijo na prireditvah in ostalih slavnostih. Gasilci imajo zato društveni prapor. Prvi prapor so leta 1960 ob otvoritvi gasilskega doma kupile in podarile društvu članice društva, ki so bile nepogrešljive ob vsaki prireditvi. Ta prapor še vedno krasi njihovo vitrino. Z zamenjavo državnih simbolov je nastala  potreba  po novem društvenem simbolu –  praporju. Tako so leta 2003 razvili nov društveni prapor, na njem jih varuje sv. Florjan. Sredstva so zbrali z obiski od vrat do vrt, kajti drugače ni šlo, in tako z nakupom žebljičkov zagotovili sredstva za nakup praporja.

Razvitje praporja 2003. Prapor razvijata  dolgoletni predsednik društva Drago Glušič in predsednik KS Pesje Anton Košir in ga predajata praporščaku Martinu Žuntarju.

V obdobju 1996 do 2006 so imeli uspehe tudi v operativnem članstvu. Zelo uspešni so bili veterani, ki so se dvakrat uvrstili na državno prvenstvo in  pokazali, da so pravi kaveljci. Žal so se nekateri od njih že poslovili, med njimi tudi Stanislav Oštir, ki je ravno v letu 2005 praznoval 60 letnico delovanja v društvu. Bil je edini, ki je bil takrat še kot član gasilske enote Premogovnika Velenje prisoten na ustanovnem občnem zboru Gasilskega društva Pesje. Že leta 1948 se je včlanil v Gasilko društvo Pesje, kjer je aktivno deloval  kot poveljnik, bil predsednik društva in opravljal še kup ostalih funkcij.

Članice s spremljevalci in gostiteljem Slavkom na državnem prvenstvu v Kočevju 2004.

Članice so leta trdo delale in končno jim je uspelo, da so svoj trud nagradile z uvrstitvijo na državno prvenstvo v Kočevju. Velike zasluge ima njihov mentor. Kljub tekmovalni smoli so v Kočevju preživeli prijeten dan, ki jim bo ostal v spominu predvsem po odlični pogostitvi prijatelja Slavka z drugega konca Slovenije.

V obdobju 1996 do 2006 so sodelovali pri gašenju mnogih požarov. Še najbolj je ostal v spominu uničujoč požar v tovarni Gorenje, kjer so gasilci iz bližnje in daljne okolice komaj uspeli ukrotiti požar v Galvani. Neuspeh bi bil katastrofa za Gorenje in okolico. Štejejo si v čast, da so na požarišče prispeli takoj za Poklicno enoto Gorenje. Vendar jim ni v čast to, da so bili tako hitri na mestu požara, ampak da so se njihovi člani tako hitro odzvali, in brez pomisleka odhiteli na pomoč, ko so videli grozeč črn dim, ki j e segal skoraj do neba. To je dokaz, da duh, pomagati ljudem v stiski, pri gasilcih še vedno živi.