Prostovoljno gasilsko društvo Pesje

Gasilska Zveza Šaleške doline

Začetek O društvu Zgodovina Pesja
Zgodovina Pesja PDF natisni E-pošta
Prispeval Klemen Glušič   
Četrtek, 11 Marec 2010 00:22

Graščina Limberg na  Lilijskem griču v 17. stoletju.    Na južnem robu dolinskega dna Šaleške doline leži vas Pesje, ki se prvič omenja leta 1277 in nato ponovno leta 1279 kot Huntsdorf. Seveda pa je naselitev tega področja nedvomno starejša. Nad vasjo namreč leži hrib (Veliko) Gradišče, na katerem je še danes cerkev sv. Jakoba. Njena arhitektura namreč izpričuje nastanek cerkve že v 12. stoletju, saj stavbni elementi (dvoje oken, vrata) ter tloris govorijo o gradnji v času visoke romanike, ko bi naj cerkvica sv. Jakoba nastala kot kapela gradu Limberg nad Pesjem. O tem srednjeveškem gradu vemo izjemno malo, saj je prva nedvomna pisna omemba datirana šele v leto 1501, ko se omenja Andrej Limbarski, ki je nedvomno rezidiral nad Pesjem. Starejše omembe pa so pomešane z omembami vitezov z gradu Limberg na Kranjskem in gradu Limberg na Koroškem, verjetno pa lahko povežemo Ulrika Limbarskega, ki se omenja leta 1224, s Pesjem oz. gradom Limbar nad naseljem. Vsekakor je v 16. stoletju stari srednjeveški grad zamenjala manjša renesančna graščina, ki je nato stala vse do leta 1997, ko je bila preko noči zbuldožirana.

Pesje okoli leta 1965.

    Preteklost Pesja pa lahko bolje in lažje raziskujemo od 19. stoletja dalje, ko so ohranjeni tako statistični podatki kot vedno večje število dokumentov vseh vrst. Leta 1822 je v Pesju živelo 94 prebivalcev v 17 hišah, leta 1900 pa se je število prebivalcev že močno povečalo, na 286 prebivalcev v 31 hišah, leta 1930 pa lahko naštejemo že kar 589 prebivalcev v 58 hišah. To naraščanje je posledica povečevanja premogovnika v Velenju. Začetki premogovnika so namreč vezani ravno na Pesje, saj prvi podatki o kopanju premoga iz leta 1766 omenjajo ravno okolico Pesja, kjer so bili narejeni  prvi poskusi pridobivanja premoga. Leta 1892 pa je lastnik premogovnika Daniel von Lapp postavil na Lilijskem griču rudarsko kolonijo z bolnišnico za svoje delavce, s čimer je bil postavljen temelj za postopno spremembo karakterja, pred tem agrarne naselbine, v vse bolj delavsko naselje.

 Prva rudarska kolonija na Lilijskem griču leta 1924, prva stavba z desne je bolnica.    Poleg premogarjev in kmetov je bilo  v Pesju med obema svetovnima vojnama tudi večje število obrtnikov, med katerimi je potrebno izpostaviti vsaj Detička, ki je imel v posesti veliko žago, trgovino in gostilno ter zaposloval leta 1940 kar 20 ljudi po vojni pa zbežal v tujino. Poleg tega pa so bili v Pesju tudi žage in mlini, ki so bili v lasti Karla in Franca Glušiča, vedno vsaj en mesar ( Lukman, Drobež, Šušteršič in Poznič), krojaška in čevljarska delavnica Jožeta Jakoba, pekarna Jakob, nekaj gostiln in trgovine (Pleterškova, pozneje  Melanškova, pri Marnu in v rudniškem konzumu), mnoge žene rudarjev pa so se ukvarjale tudi s šiviljstvom. Mnogi premogarji pa so si bili prisiljeni poiskati tudi kakšen dodaten zaslužek z občasnimi deli, saj je premogovnik v tem času deloval na robu likvidnosti.

    V Pesju se je, tako kot tudi v drugih delavskih naseljih, razvilo bogato kulturno in športno življenje. Tako je od leta 1924 delovalo posvetno društvo Svoboda, leta 1936 so ustanovili delavsko prosvetno društvo Vzajemnost, deloval je pevski kvartet Sraka, delovali sta igralska skupina in knjižnica. Zelo aktivna pa je bila tudi ženska sekcija Vzajemnosti, ki je prirejala mnoge tečaje. Leta 1937 je bil ustanovljen nogometni klub, organizirali pa so tudi odbojkarska tekmovanja in smučarske skoke, saj so prvi zametki skokov v dolini bili prav na skakalnici v Pesju, ki je še vedno v uporabi. Seveda pa  moramo  omeniti tudi rudniško godbe na pihala in delovanje velenjskega Sokola, v katerega je bilo vključenih kar nekaj rudarjev iz Pesja.

    Druga svetovna vojna je med  prebivalci Pesja, tako kot drugod po Sloveniji, terjala velik krvavi davek. Od 23. septembra 1941, ko je bil kot prvi prebivalec Pesja ustreljen v mariborskih zaporih Vinko Špegel, pa do konca vojne je umrlo 84 prebivalcev Pesja. Tem  je potrebno dodati še ne povsem dokončno ugotovljeno število prisilno mobiliziranih v nemško vojsko, med katerimi so nekateri dali svoja življenja po bojiščih širom Evrope, in internirance, ki so za vedno ostali v nemških taboriščih smrti..

Pesje iz zraka 2005. Na desni strani je jezero, kjer je nekoč bilo jedro starega dela Pesja.

    Tudi po koncu druge svetovne vojne je vas Pesje ostala tesno povezana s premogovnikom. Velik del nekdanje vasi se je moral zaradi ugrezanja dolinskega dna umakniti na južno obrobje doline, kjer je nastalo »novo« naselje individualnih hiš. Večina krajanov starega dela Pesja pa se je odselila   po bližnji in daljni okolici in vsi se radi vračajo v kraj, kjer so na žalost od zelenih in rodovitnih polj in njihovih toplih domov ostale le ugreznine, ogromne količine pepela in veliko jezero. Cena, ki so jo plačali skupaj s prebivalci Škal, Družmirja, Gaberk, Prelog, je bila ogromna. Posledice bodo ostale na žalost za vedno.

    V kraju je bila po vojni zgrajena nova osnovna šola, otroški vrtec, trgovina, dom krajanov, nov gasilski dom. Hitra širitev mesta Velenja pa je povzročila, da se je naselje Pesje integriralo v mesto Velenje in da danes tvori enega od pomembnih delov mesta.

Tone Ravnikar